Če se ukvarjate s kolesarjenjem, vam je verjetno jasno, kateri so najpomembnejši deli kolesa. Zagotovo tisti, ki se stikajo s cesto in kolesarjem. Torej so ključni elementi balanca, sedež, pedala in obe pnevmatiki. Od vseh omenjenih delov pa so se v zadnjem desetletju še najbolj spremenile pnevmatike. Kar je v povezavi z njimi pred nekaj leti veljalo za standardno, je dandanes skorajda smešno.
Pri izbiri tako pomembnega kolesarskega dela, kot so pnevmatike, moramo biti v prvi vrsti pozorni predvsem na dimenzijo plašča. V prodajalnah nikoli ne bomo naleteli na kolo, ki ne bi plaščev že imelo nameščenih. Ko boste torej morali kupiti nove plašče, preverite, kaj piše na starih. Če so ti že tako obrabljeni, da se oznak dimenzij ne da razbrati, pojdite kar s kolesom do specializirane trgovine, kjer vam bodo v povezavi s tem znali zagotovo najbolje svetovati.
Sestava plašča
Plašč praviloma velja za tehnično zelo dovršen izdelek. Sestavljajo ga ležišče, ohišje in guma. Ležišče označuje rob plašča ter stičišče z obročem. Izdelan je tako, da se lahko zatakne ob rob obroča ter zagotavlja, da se plašč, kadar je napolnjen pod določenim tlakom, ne sname.
V grobem se plašči delijo na takšne, ki so pri ležiščih obdani z jekleno žico, in takšne, ki imajo na istem mestu kevlarsko sredico. V primerjavi s kevlarjem so žičnati plašči nekoliko težji. Ohišje plašča je narejeno iz najlonskega tkaninskega materiala, ki povezuje obe strani ležišča. Gostota tkanja se označuje s TPI. Poleg oznake je praviloma še številka, ki kaže na to, koliko vlaken je na kvadratnem palcu površine. Plašči, ki imajo višji TPI, veljajo za tanjše.
Pestra izbira plaščev za gorska kolesa
Daleč največja izbira plaščev je pri gorskih kolesih. Pri kolesih za kros se uporabljajo enoplastni. Takšni z ojačano bočno steno so dobrodošla izbira za trail ter enduro kolesa. V tem primeru imajo moč in obstojnost kot tisti z dvojno steno, so pa seveda precej lažji. Pri kolesih za spust ter freeride se večinoma uporabljajo dvoplastni plašči. V primerjavi z enoplastnimi so bistveno težji.
Plašč v celoti obdaja guma. Njena naloga je učinkovito zaščititi tkanino. Njena druga naloga je tekalna površina, ki ji rečemo profil gume. To je del plašča, ki velja za edinega v kontaktu med podlago in kolesom. Profil označuje debelejšo plast gume, ki je oblikovana v določeno strukturo ali čepke. Določa jo proizvajalec, ki plašč oblikuje za določene namene.
Kakovost zmesi pri profilu
Pri profilu ključno vlogo igra kakovost zmesi. Mehkejša zmes pripomore k boljšemu oprijemu s podlago, a obraba profila je zato večja. Zelo mehke zmesi se uporabljajo predvsem pri tekmovalnih plaščih. Ti morajo kakovosten oprijem zadržati vsaj za dolžino celotne dirke.
Bolj obstojna je trša zmes. Kljub temu pa ne ponuja takšnega oprijema kot mehkejša. Posledično proizvajalci na trg postavljajo posebne zmesi, ki imajo na sredini čepa tršo, na zunanji strani pa mehkejšo zmes gume. Za obstojnost čepa je pomembna trša sredica, ki jo sestavlja profil, mehkejša zunanja zmes pa omogoča boljši oprijem.
Vrste kolesarskih plaščev
Plašče za kolesa lahko razdelimo na tri osnovne tipe. To so klinčer, tubular in tubeless. Najbolj razširjen tip plaščev je klinčer ali poltubular. V to kategorijo se uvrščajo vsi tisti plašči, pod katere je treba namestiti še ustrezno zračnico oziroma notranjo gumo. Tubular se uporablja pri dirkalnih, cestnih kolesih oziroma pri specialkah, prav tako pri gorskih kolesih. Izdelan je v enem kosu. To pomeni, da ima zračnico, a je ta dobesedno všita v notranjost samega plašča ter se je ne vidi.
Tubeless pa je sistem brez zračnic. Sam plašč je v tem primeru identičen s klinčerjem, samo da je na robovih nekoliko bolj ojačen, da se zmore bolje prilegati robu obroča. Tudi tkanje je nekoliko drugačno, da se zrak lahko ujame v notranjosti. Sami obroči morajo biti prav tako nujno prilagojeni temu sistemu.
